Ob
zimskih jasnih dnevih, že od začetka prejšnjega stoletja ali morda že od
prej, veliko Tržačanov, ko so gledali onstran Tržaškega Zaliva v smer proti
Prealpam, Karnijskim ter Julijskim Alpam, so pred sabo imeli tole naravno
lepoto, tako zaželeno kakor oddaljeno in v tistih časih, zelo težje dosegljivo
kakor danes ko z dvemi urci avta smo že pod Jof Fuarom, skoraj na Mangartu
ali ob marsikaterim od iz pomola Sv. Karla (Audace) gledanega vrha.
Trst ni gorsko mesto kakor so lahko Cortina ali Courmayeur. A morda je prav
tale "fata morgana" onkraj morja vsilila mnogim tržačanom ljubezen
do gora, planinstva pa alpinizma: od Comicija, do Xidiasa, Rumiza in še
mnogo drugih (oproščam se če ne navedem vseh).
Dokaz tega je da v Trstu obstajajo kar tri planinska društva: kar dva včlanjena
v CAI-Club Alpino Italiano in Slovensko Planinsko Društvo Trst katero združuje
veliko planincav slovenske manjšine na tržaškem. Vse te so organizacije
v keterih delujejo zgledna imena apinizma z prav tako zglednimi povzdigi
na ramenih, od 8 tisočakov Himalaje do trdih Južno Ameriških vrhov in drugje.
Vse ta imena imajo skupno eno stvar: surogat tiste "fate morgane"
katero so skoraj vsak dan obožavali s pogledom onkraj morja, en "zadostek
v pomanjanju boljšga". Tale skupan faktoro je: Dolina Glinščice ali
preposto po domače "Glinš'ca". Koliko "grjem u Glinsc'co
pljezat" ali "vado in Valle a 'rampigà" so slišali
avtobusi ki iz centra Trsta v slabih dvajsetih minutah te popeljejo na vhod
Glinš'ce, v Boljunec-Bagnoli (Boljunec verjetno izhaja iz "bolji unec",
boljši kraj)
Z šendvičom mortadele v nahrbtniku, veliko ljudi, so in se še, odpravljajo
na prosti čas v tole krasno naravno telovadnico alpinizma, dolina katera
v davnih časih je videla sodobnike Odiseja z njihovimi bronastimi sabljami
varovati dno doline z visokega gor z gradišč, videla je Rimljane kako iz
Mohovega Stolpa pru Zabrežcu (Mocco') so čuvali na vodovod dol niže. Vodovod
li izsrca soteske, potom komplicirane in zvite poti, napajal staro Tergeste.
Glinš'ca je videla tudi karovane peljati dragoceno sol v notranjost, v srednjeveku
in kasneje je videla obilo moke in žita med Trstom in številnimi mlini gor
visoko v dolino ki sedaj se nagaja v Sloveniji. Od teh poti sedaj ostaja
le kaka trasa ali v najboljšem slučaju planinska steza. Nekatere od teh
poti, več ali manj zahtevno lahko prejahamo z našimi konji.
Dol iz sten, izpod stolpa Wuchumberg ali Fünfenberg, so se stekale krvave
vode Krvavega Potoka, tako je bila kruta bitka proti Turkom na Vrhpoljski
ravnini. Okolje doline Grlinščice je bilo tudi priča številnim bitkam med
Beneško republiko in starto Avstrijo katere so več in več krat si zavzemale
en drugemu utrdbe okoli doline, na Krasu in bližni Istri.
Tako kakor alpiniste ob belem dnevu na svetlih stenah, enako Glinš'ca v
svojem objemi sprejme druge ljudi, bolj blede od prejšnjih ker tile raziskujejo
na desetine jam s katerimi je preluknjana večina severna stran soteske.
Priča o jamarskih tradicijah so številni speleološki klubi in društva v
Trstu in sploh v okolici na obeh straneh meje.
Severna stran doline je tista bolj strma. Številne terase katere z malo
domišlije s strani opazovalca, dajejo podobo kanjona, na dnu pa razčlenjena
soteska s številnimi koriti, katerim krajani so dali vsaki svoje ime, tako
da dobijo vsaka nekako svojo identiteto, kakor naj bi živa bitja ki skupaj
z srnami, pojanami un ostalimi živalmi bili del enega edinega prebivalstva
Glinš'ce.
Na pol višine soteske, na severni strani, po 5 tunelih pelje bivša železnica
ki je od Trsta peljala do Herpelj kamor se je srečala s progo Koper-Ljubljana.
pred par leti je proga bila preurejena v udobno kolesarsko progo odlično
tudi za konjski promet. Južni del doline pa je posejan z kamnito gručo ter
tipićno kraškim rastlinstvom. Tale podoba naenkrat se spremeni v bližini
malega naselja Botač-Botazzo kjer tanek sloj neprodirnega lapornatega kamna
je bil nekdaj spran proč in tako načel temljenemu kraškemu pojavu ki počasi
počasi je rastopil apnenec spodaj ter ustvaril lep 30 metrski slap in sotesko.
Glinš'ca je prepeljana in obkoljena z dobrem številom planinskih poti katere
dovolijo obiskati dušo doline od globine soteske gor do njenega roba od
kod lahko uživamo enkraten razgled od Julijskih Alp do Istre, Krasa, Brknov
in Čičarije.
Tako kakor dolina Glinščice je odlična telovadnica za alpinizem in planinstvo,
v enaki meri je tudi za gorsko konjeništvo. Poti tukaj predlagane vsebujejo
številne varjante, od tiste najbolj "turistične" in lahke, tiste
tipično "didaktične" do najbolj pustolovskih poti rezervirane
za konje-konjenika iznad vsakršnega dvoma kar se tiče izkušnje in self-kontrole
in to razen tehničnih težav tudi ker na določenih mestih je pot nevarna
in ne pusti nobnega roba varnosti.
V predstavljanju poti skušali smo nekako kodificirati težavno stopnjo na
tale način: L=lahka,
S=srednja, T=težka I=samo
za izkušene. Rabili smo kombinacije teh kakor n.pr. LT
za opisat lahko pot ki ima samo kak bolj težek prehod (n.pr stopnica, skok
i.t.d.). Za Lahka islimo na kolovoz z diskretnim
dnom; Srednja : ali ceste s prometom ali kolovozi/steze
z slabim kamnitim dnom, Težka = strma steza
ali asfaltirana drsljiva pot ali pot z zelo slabim dnom, Izkušeni
= steza pretirano strma ali z oskimi nevarnimi prehodi ali kako nevarniostjo
za padec ali poškodbo konja ali konjenika.
Nekatere dele poti je treba (predvsem navzdol) prehoditi peš a so vselej
zelo zanimivi iz vseh vidikov, didaktičnega, konjeniško-turističnega, naravoslovnega
in "pustolovskega" vidika. Obe predlagane glavne poti trajata
cel dan razen ene varjante katera se da prejahati v skopih 3 urah .
Tukaj bomo opisali dve glavne poti. Prva predvideva obkroženje celotnega
področja okoli Doline Glinščice medtem kot druga pot, prehodi dolino v svoji
dolžini. Možna je seveda kombinacija dveh poti ali del teh.
Na zemljevidu so zaznamovane vse varjante ter odcepi hvala katerim lahko
si planiramo ture po željis najdaljšo 3h30'+3h20' do vrha Kokoši. Obe poti,
kakor so opisane, predvidevajo štart iz Jahalnega Društva Dolga Krona (
včlanjeno v Italijansko Zvezo za Konjeniški Turizem FITETREC-ANTE) ampak
nič nam ne prepreči pričneti pot od enega izmed drugih "konjskih"
objektov iz okolice ali kjerkoli točke potem ko smo tja pripljali konje
s prikolico..
 Opis
glavne poti *:
|
 |
- Pot 1 (obkroženje doline)
Štartamo iz J.D. Dolga Krona (76 m.n.v.) tik pod Mačkovlji, jezdimo
na severnem pobočju griča in nato po gozdovih, stezah in gozdnih poteh
pod Mačkovlji, Prebenegom, nad Dolino, do Krogelj. Planota Socerba nad
nami, napaja hidrološki sistem te strani z številnimi, več ali manj
"mokrimi" (odvistno od letnega časa) izvirki in hudourniki
in kakim luškanem slapičem. Ko preidemo mimo Krogelj (50'), po možnosti
peš vsaj prvi strmi asfaltirani del se spustimo proti Boljuncu katerega
obkrožimo po km asfalta na severni strani griča Sv.Mihela, grič na katerem
se nahajajo ostanki enega od številnih gradišč iz bronaste dobe ki obkoljajo
dolino. Po zadnji hiši v Zaboljuncu, vpeljemo na kolovoz kateri nas
prevede rahlo gor do Zabrežca, prečkamo pokrajinsko cesto in med hišami
in vinogradom se spravimo na zadnji del steze (varjanta B) katera prihaja
gor iz Zadnega Konca (Bagnoli Superiore) bolj točno iz smeri planinske
koče CAI Mario premuda, druga najnižja planinska kočq v Evropi (82m
n.m.v.) po tistem na Stromboliju (76m n.m.v.). Po stezi navzgor pridemo
do ravne ploščadi nad Zabrečcem z nasredi lepo lipo, ob vznožju grička
na katerem se nahajajo razvaline stolpa/utrdbe iz srednjega veka kateri
je bil zgrajen na še starejši utrdbi iz rimske dobe. Iz bližine lahko
uživamo eden najlepših razgledov v dolino. Kakih sto metrov asfalta
in na desno se povzdignemo po kamnini stezi do Hrvatov d koder gremo
še navzgor a tokrat po asfaltirabni cesti do Jezera (San Lorenzo) (1h
45'). Na rebru, pred Jezerom, na levi strai nad nami lahko opazimo eno
od mnogih lahko didaktičnik planinskih poti. Na koncu rebra na desni
strani po ploščadi vsopimo lahko na izvidno točko katera lahko rečemo
najuspešnejše nam da pogled na dolino in okolico. Gremo med hišami,
kjer se nahaja tudi gostilna katera poleg odlične hrane nam ponudi krasen
razgledred na Glinš'co. Za gostlno lahko srečamo ozko in mal zahtevno
varianto 6 katero lahko rabimo za prispet od Hrvatov na Jezero. Pot
ne preveč strma a ki poteka v fljišnatem žlebu z zelo od vode izkopanem
dnu s kakem zahtenem prehodom. Ime "Jezero" precej da misliti
od kod ima izvor že ko se nahaja na z vodo tako skopih kraških tleh
ki "malo časa pusti vodi zato da le ta si lahko uživa mal sonca".
Za Jezerom, zapustimo asfalt ob majhni cerkvici Sv.Lovrenca in se napotimo
po kolovozu okoli zeleno/bele štange. Kot smo omenili, tukaj smo na
kraški planoti (400m n.m.v.) kjer zemlja na stezah je prisotna izjemno
da vodoravnih delih kjer voda se nabira v luže i s seboj privede tiso
mak zemlje iz bližine. Po par lepih in redkih travnikih in malo napitka
v edini mlaki v okolici, se vtaknemo v borov gozdičekin po par sto metrih
bokukamo na odprto prav na kraški rob nad dolino proti jugu, v smer
Malega Krasa na drugem kraju doline. Idealen kraj za privezati konje
v senco i si zrihtati lep piknik na prav robu, z očmi v dolino. Od tam,
po robu ki na naši desni pada v dolino, zajahamo počasi za kaki sto
metro do železnega križa postavljenega na vrhu Stene (441m n.m.v.) drugi
najviši vrh okoli Glinščice, po nasproti stoječem Malem Krasu (467m
n.m.v.).
Do tukaj smo prejahali okoli 10 km v 2h 15' približno z 400m vzpona.
Od vrha Stene se spustimo v gozdiček v severno smer, na prvem križišču
desno in potem prečkamo cesto za Drago. Tam se tla spet spremenijo in
in noge naših konj bodo prešli iz trdeha kraškega kamna spet na laporna
tla z lepim travnikom v galopu kmalu pridemo do jezerc in ledenic. Eden
od začaranih kotičkov Glinščice kjer domišlija nas popelje v pravljični
svet. tam so krajani pozimi skladali sneg in led v zidane luknje, 2-4
m premera in prav tako globoke. Zčlahali so v izmeničnih slojih snega
ter slame in listja. Luknje so imele streho iz lesa in slame in stranska
vhodna vratca z lestvico. Led se tako ohranil do poletja ko so ljudje
ha zrezali v bloke ter zavite z žaklovino in slamo so z volovi in mulami
peljali v Trsa kjer je led rabil pri proizvajanju sorbetov za "gospodo"
in pa za shranjevanje jedi v tipičnih "hladilnikih" iz yinkirane
pločevine. Ko zapustimo tale začaran kotiček, se rahlo spustimo po stezicikjer
srečamo mali izvirek, verjetno napajana od bolj zgoraj obstoječih mlak
pri ledenicah. Stezica je včasih vse eno z potokom, ki ob deževju nas
spremlja do travnika kjer v majhni udolbini spet zapusti bel dan. Od
tu še malo, pa steza se spravi, severno od Drage, na velik ovinek, sedež
bivše železnice Trst-Herpelje. Nadaljujemo v smeri proti Dragi zapar
sto metrov kjer lahko najdemo okrepitev pri fini goztilni Locanda Mario
ki nam bo ponudila odlične papardelle s poži pa ohane žabe in še nebesne
bučne cmoke in za zaključek pa še "kraške kreme", tipična
sladica teh rajev. Odpotujemo v smer J.V. mimo bivšega kmečkega mejnega
prehoda blizu katerega lahko napajamo naše konje z vodo. Za hiško na
slovenski srani mejnega prehoda, se po gor travniku spustimo v galop
dokler ne po goztiču z borovci, srečamo spet kolesarsko kjer na drugi
strani vidimo konec staro tlakovane poti ki pride dol od cerkvice Sv.
Elije pri Mihelah. Sledimo kolesarski progi-bivši železnici, do nekdanje
servistne stavbe železnice, od leve ride dol asfaltirana potka iz Mihel,
mi pa zapustimo kolesarsko progo in krenemo desno dol po kolovozu v
južno smer, prav ob robu pašnikov in polj Mihel-Nasirca. Po 700m pridemo
na dno manj ostrega dela Slovenske strani doline Glinščice, (340m n.m.v.)
kjer poteka gornji del rekce Glinščice, s skormim tokom ker večina vode
teče pod nami, med gručo lapornega kamenja. na drugem bregu, v smeri
Beka se povzpnemo po slabo tlakovani gozdni poti v sahodno smer. Med
kostanji in bukvami ter kako belo brezo prispemo do lepih pašnikov kateri
na povabijo v prijeten galop do Beke, osamljeno kmečko naselje kjer
so ostale le dve družini in ki skupaj z Ocizlo stoji nad eno zanimivo
lepo dolino. Na dnu te, prav na prelomnici lapor-apnenec, kamor dolina
zbira vse vode svojih pobočij, se nahajajo zanimiv sistem jam in pečin,
požiralnokov ter naraven most. Potom tega podzemeljskega sistema, voda
prispe do Boljunca, "na Jami" za gledališčem France Prešeren.
Nekatere od teh jam lahko obiščemo z pomošjo zepne lučke v prbližno
3/4 ure in stem ta bolj korajžnim konjenikom dovolimo doživeti malo
speleološko putolovščino. jame se nahajajo prav na robu kraškega terena
prav kamor ta se vpogne i pogrezne v trikotnik neprodirnih tal, začrtan
med samo kraško planoto Socerba na zahodu v smernici Botač-Kozina, državno
cesto Bazovica-Kozina na vzhodu in kolesarsko progo na smernici Botač-Draga.
Potok Glinščica se začne prav na vrhu tega trikotnika v bližini Kozine
(izviki so skoraj skrite na travniku ob obvozu 500 J.Z. od Klanca),
potem se rekca nadaljuje vzporedno s cesto Pesek-Kozina, gre pod stenami
pod stolpom Wuchumberg ob Dragi, mimo Botača kjer preden pasti v slap
se sreča s hudournikm Griža ki včasih nese vodo dol od Beke, prav iz
doline kjer se nahajajo jame. Tale dolina zna biti da je včasih bila
sedež jezera, napajano od snega na Slavniku, in ki verjetno je prekipavalo
prav v Grižo ampak nastanek jam na dnu je zapisal prav konec tega jezera.
Od jam, se rahlo povzdignemo v smer S.Z. po kolovozu kateri nas posprejme
v tej metamorfozi spet iz mehkih travnikov na trda in pusta tla socerbskega
krasa in tako namesto zelene trave in gozdov se najdemo na tipični kraški
gmajni, z grmi brinja in ruja ki jezeni v eksploziji oranžnih, rdečih
in rumenih tonalitet nas prevzame v spet drugi začaran svet in pobarva
našo domišlijo. Zapustimo makadam ki vodi ravno proti Socerbu in krenemo
desno po travnatem kolovozu prav v serverno smer, vzporedno žlebu Grižnika.
Kolovoz, malo izrabljen nam dovoli kaki lep dolg galop in nas pripelje
kmalu do hošče na sedlu pod Velikim Vrhom (Sela), (393m n.m.v.). Tukaj
smo prav na meji, na vrhu žleba ki se spusti severno proti italijanski
strani Doline Glinščice, proti koči Premuda v Gornjemu Boljuncu. Tale
je tudizelo težka varijanta 5 po markirani stezi št. 25 in gre prav
blizu spomenika Emiliu Comici ki se nahaja prav nad cerkvico MatereBožje
na Pečeh.S Levo nad tole varjanteo je tudi redki kondenzacijski izvir
"Bukavec" kateri zbira vodo hvala kondenzaciji med kameni
grublje nad izvirkom. Cenjen vir vode včasih s strani pastirjev kateri
so nakadali kamenje na grubljo za pospešit pojav kondenzacije same.
Iz sedla, spet v Italiji, krenemo levo , po stezi št. 1 (ex 46), mimo
ostankov gradišča, proti ploščatemu vrhu Velikega Vrha (439m n.m.v.)
kjer prav na robu, komaj ven iz borovega in gabrovega gozdiča, se nam
sapa ustavi pred krasnim razgledom na dolino,zeleno šahovnico njiv vinogradov
in oljk ter na bližnji Trst in zaliv. tale je spet eden od prostorov
kateri nas povabi da konje privežemo in si dovolimo, zakaj ne, fanj
piknik. Na področju malega Krasa, Velikega Vrha in drugih vrhov okoli
Glinšce, je v obdobju 1500-300 pred n.š. delovalo veliko in važno gradišče
ud katerega ostane še skoraj kilometrski zid. Tele gradišča, skupaj
z Sv.Barbaro,Jelarji, Sv. Mihel, in pristarniščem v Miljah katerega
so se našli ostanki, verjetno so sestavljali tisto kar je bil ta pravi
prednik tistaga ki kasneje naj bi postala rimljanska Tergeste katera
pa verjetno je nastala na kraju utrdbe na griču Sv.Justa kjer sedaj
stojita tudi istoimenski grad in katedrala. Grič se nahaja nad močvirnatem
podrojčem kjer so pristale prve čete rimskih vojakov, varno daleč od
verjetno ne preveč prijateljskih ljudstev gradišč. Na področju, še prej
civilizaciji gradišč, 3000 let. p.k. je verjetno obstajal še ena narod
kakor pričajo najdbe v žaveljski dolini dol proti Miljam.
Vrnemo se od roba Velikega Vrha po markirani stezi v notranjost do vrha
Malega Krasa (459m n.m.v.) kjer so ostanki utrdb mejnih "graničarjev".
Spustimo se v smer J.Z. po kolovozu in spet srečamo ostanke starega
gradišča na naši levi. Kmalu pridemo do golega sedla ki vzhodno nam
ponudi razgled proti Brkinom in Slavniku, zahodno pa na Tržaški zaliv.
Od tukaj se korajžn spuščajo z jadralnimi padali dol v dolino kjer pristanej
tik obrtne cone Dolina in pogosto se zgodi da prej kakor "obešene"
ji dobimo prav nad našimi glavami tik do socerbskega gradu tudi in s
kakšim protestom s strani naših konj. Od sedla, nekaj po gozdni potek
nekaj skoraj po robu prepadov nad Dolino prspemo do socerbskega gradu.
Grad je bil obnovljen v več obrokih po II sv. vojni in vsebulje pristno
restavracijo katera se splača biti obiskana poem ko smo privezali naše
konje v bližnji borov gozdiček. Z njenega obzidja se človek pošuti kakor
bi letel iz tega kamnitega zoba ki moli ven iz kraškega roba na katerem
je zgrajen grad iz trinajstega stoletja. Grad, kakor druge utrdbe iz
okolice, je bil cilj številnih bitk med Beneško republiko in staro Avstrijo.
Na ploščadi južno od grada je obstajala tudi cerkvica a od nje ni ostalo
sledov. Tudi gradišče je bilo tu in od tega vidimo ostanek levo asfaltirane
ceste ki od grada vodi v notranjost. Medtem ko spodaj, v vasici pod
gradom je cerkvica prenovljena leta 1633 , kakor recitira napis nad
vhodnimi vrati, a verjetno precej starejša in je sedaj v fasi ponovne
obnove. V dolini za gradom pa lahko obiščemo jamo ki je edina v jami
posvečena cerkev v Sloveniji. Pripoved pravi da tam se je v samotno
zatekel Sv. Socerb (Servolo), sin bogate a kristjanske družine v drugem
stoletju in, kar pravi legenda, na povratku iz eremitskega obdobja v
jami, je stril izginit nevarno kačo samo s tem da se je pred njo prekrižal.
Ko se je okoli seznalo za čudež, mnogi so hoteli spoznati svetnika kateri,
pravijo, je razdajal veliko čudežev ozdravljenja med ljudmi takratne
Tergeste. Leta 284, v višku preganjanja kristjanov iz strani cesarja
Numeriana, Sv.Socerb, pod obtožbo čarodejstva, je bil dan na smrt na
ukaz Giunila, komandanta tukajšnje rimljanske vojske kateri je bil zaskrbljen
ob številnih preobratov krščanski veri.
Od Sv. Socerba se po stezi sevrno spustimo v smer Dolina in hitrolevo
do asfaltirane ceste ki čez mejni prehod, preko Prebenega in Mačkovlj
ob cesti ali po gozdovih, nas pripelje spet v konjeniški klub.
Pretekli smo do tukaj okoli 30 km in 1200 m skupnega vzpona v trajanju
(brez postankov) 6 ur srednjega hoda.
- Pot 2 (prečkanje v dolžini)
Gremo do Boljunca kakor v poti 1, ampak namesto prečkati ceste od mosta
nad Glinščico proti pokopališču, nadaljujemo po cesti do gledališča
France Prešeren ki ga bomo obkrožili odzadaj proti hribu kjer čez most
prispemo k stari pralnici "Na Jami" kjer izvirajo vode pogoltnjene
v dolini pod Beko-Ocizlo 400m več visoko in 2 km zračne razdalje stran.
Jama je trd trn v peti speleo-potapljačem enemu od katerih je tudi vzelo
življenje pred leti. Prečkamo v dolžini glavni trg v Boljuncu, kjer
za Sv.Štefan se izvrši tradicijonalno lučanje z jabolki po katerem se
trg spemeni v pravo sladico za naše štirinoge prijatelje. Konc trga
se spravimo med hiše ravno v smer srca Doline Glinščice in po 500m asfalta
prispemo v Gorni Konec. Tukaj smo približno po 1h15'-1h30' od Dolge
Krone in imamo možnost določiti tu prvo polovico nažega izleta z kosilom
ob njokih z divjačino v planinski koči Mario Premuda, last CAI-Club
Alpino Italiano, sekcija Alpina delle Giulie TRST.
Konje lahko privežemo ali v strugi Glinščice pod parkiriščem ali na
travniku mal naprej ob koči. Glavna pot pa se nadaljuje. Za kočo, na
koncu asfalta lahko opazimo ostanke starega rimskega vodovoda ki je
napajal Trst. Bila je verjetno imenitno inženirsko delo že ki z minimalno
in kalibrirano nagnenjostjo je sledila breg pod kraškim robom pod Zabrežcem,
Ricmanji, Rovtami, Montebello, Campanelle do griča Sv.Justa v starem
centru mesta kjer so bile tudi terme. zapustimo asfalt med kamnitimi
stebri dokler levo ne zaggledamo mostič čez rekco (tega bolje da ne
prečkamo s konji). Ravno gremo proti Botaču po stezi neprimerni za konje
(prepadi in stopnice), ali na varianto 5 ki po žlebu gre gor proti izviru
Bukavec, Velikemu Vrhu in Beki. Mi pa bomo krenili levo ob strani mostiča.
Po napitku konj, imamo izbiro ali levo po gručasti stezi in varjanti
2 (cementne stopnice) ali na desno po peščeni stezi ob vodipo (varjanti
3) proti koritu Lopatnik in nato gor levo po strmi planinski poti. Izberemo
ta prvo pot gor po cementnih stopnicah ki ne predstavljajo nevem kakšnih
težav za konje zazen eneha samega prehoda mal udolbenega med kamenji
a nič takega. nadaljujemo malo po stezi malo po udobnih dolgih a nizkih
stopnica dokler ne dospemo do prve hiše zabrežca kjer srečamo glavno
pot 1 kateri sledimo desno še gor po stezi približno 200m dokler ne
prispemo na ploščad z debelo lipo na sredi kamo se da tudi priti z avtom.
Tale prostor bi tudi bil udoben za grill ali piknik v senci. Od tega
odprtega prostora, se desno odcepi steza ki pelje levo od travnika proti
stenam. Prvo ravna potem kamnita in malo nerodna a varna pot ki po 200m
prispe na kolesarsko pot-bivšo železnico Trst-Kozina. Pricep je v nekaki
stopnici navzgor kamor konj zna se zagnati zato pazite da ne prihaja
v tistem trenutku kaki bicikel. Zadost bo povprašat kakega pešca naj
nas obvesti če je pot prosta. Obrnemo desno po udobni, široki poti in
z lepimi galopi (če ni preveliko ljudi na proi) pridemo do Drage po
približno dveh kilometrih. Pot po kolesarki progi je prelepa, levo pod
stenami na katerih pogostoma se plezajo "climberji", po tunelih
po vsakemu od katerih se nam odpre razgled na spodnjo sotesko in stene
nad njo, med tema prej omenjeno stezo ki pelje do Botača in katero je
res škoda da se ne da prejahati. Nad to opazimo cerkvico Matere Božje
na tenah in nad njo spomenik Emiliu Comici. Po drugem tunelu srečamo
bivak-bivšo zgradbo železnice spremenjeno v bivak-kočo planinskega alpskega
kluba in od tu se spusti desno cementirana pot, varianta 8 do Botača
in gor do Beke. Nadaljujemo po kolesarski poti in na levem robu opaimo
lahko večkrat vhode v jame, male lukje a ki se razvijajo v komplicirane
jamske sisteme kakor jama tunelov, vetrovna luknja skupaz drugimi (okoli
10 skupo) na tem kraju soteske sestavljajo dolg in zaplet jam še vedno
v raziskavi. Na določenem mestu srečamo ovinek ki spet vrne ravno na
pot, tam je bil nekoč železni most katerega so skupaj z tirnicami podrli
leta '66 ko je proga končala dokončno delovati. Malo bolj naprej, pred
predzadnjim tunelom z desne se pridruži planinska pot ki pride gor z
Botača (lahko bi tudi ta postala ena, če tudi težka, varjanta za konje).
Gremo skozi še dva tunela in malo prej ko proga se stisne v kamnoti
jarek, na desni, nad navpičnimi stenami opazimo ostanke stolpa Wuchumberg
ali Vicumbergo ali Funfemberg do katerih lahko prijezdimo po zelo kratki
potki tik ob tabli "državna meja na 1m". Prav tu se prične
široki ovinek proge v levo. Proti jugu se gleda na slovensko stran doline
prekrito z devesi, pred nami imamo prav žleb Grižnika ki se povzpenja
gor proti Beki katere prve hiše se da videti ob travnikih gor visoko.
Pod nami, ob vznožju nasipa železnice, teče Krvavi Potok ki nas posprejme
spodaj skoraj do Drage kjer se lahko ustavimo v gostilni omenjeni na
poti 1. Za povratek lahko izberemo isto pot po kateri smo prišli, ali
nadaljevati po poti 1, ali pa se vrniti po progi in se spustiti po varjanti
8 do Botača (kjer je imenitna gostilna) ter gor do Beke kamor se bomo
pridružili na pot 1.
 Ture/Varjante:
|
|
-
1 D - Kroglje ->
Kamnolom v Boljuncu - 800m pribl.
Primeren za konjenike in predvsem konje z dobro prakso planinskih
poti. Če pridemo iz smeri Doline pnad Kroglje, tale varjanta nam dovol+
se izognit spustu peš po asfaltu v Krogljah in ves promet na križiščih
pred Boljuncem. Na najvzhodnejši kamniti stezi nad Krogljami, 100m
nad prvim ovinkom krenemo v borov gozdič i komaj ven iz tega se spustimo
peš najprej po kamniti trasi nato po gručasti stezi ki pride ven desno
od kamnoloma v Boljuncu, tu še gremo dol po starem asfaltu in blizu
reke najdemo plastično verigo katero lahko začasno odpremo za prehod.
V nasprotni smeri se da pot prejahati na sedlu a zahteva mal spretnosti
na vrhu komaj se pride v gozdič. Tale varjanta nam ponudi lep razgled
nad Boljuncem.
2 MD
- Koča Premuda -> Zabrežec - 500m pribl
Od lesenega mostička za kočo Premuda se vzdignemo levo po gručasti
stezi spet v smer proti koči a na drugiem bregu Glinščice doler ne
srečamo stopnice iz cementa po katerih brez posebnih težav razen morda
enega prehoda mal več kamnitega z par velikimi skali. Zaradi tega
prehoda je od konja je zahtevana dobra praksa drsnih terenov. Pot
se razvija večina po stopnica a imajo odličen "grip" z konjevo
podkvo in vsaka stopnica je precej dolga in udobna za konjev korak.
Skoraj na vrhu najdemo odcep stm na desno a mi nadaljujemo in primemo
naslednjega skoraj pri prvi hiši Zabrežca.
3 DE
- Koča Premuda -> Zabrežec - 500m pribl
Od lesenega mostička za kočo Premuda prečkamo rekco in zavijemo desno
po peščeni stezici na desnem boku za kakih 100 m ali pa tudi (pazljivo)
po reki sami kjer se da tudi "okopati" konja. Na koncu peščene
steze, kjer ze začne skalnato svet, na desni lahko opazimo korito
"Lopatnik", prva od številnih naravnih bazenov. Malo prej
na levo pod steno imamo udobne priveze kjer konj sa tudi lahko pasi
medtem ko mi se osvežimo v lopatniku. Preidemo na skalnati del steze
in tam se kmalu začnemo vzdigovati proti levi po planinski stezi da
desno od katere pod nami teče en hudournik. Tu smo prav na dnu doline
in se prav ne bi zdelo da smo 15 minut avta od centra trsta. Povzpnemo
se po stezici brez posebnih težav dokler ne prospemo na sedlo kjer
se združita dva hudournika. Prav vmes teh imamo oster reber prav med
tema dvema žleboma. Vzdignemo se za 6-7 m dokler ne pridemo gor na
malo jaso kjer konjem pustimo d aprimejo mal sape s kakim prigrizom
trave. nadaljujemo po vijugasti stezi in na določenem mestu tale gre
preblizu prepada na naši levi zatč krenemo ven iz steze desno par
metrov pred nevarnim prehodom in gremo gor desno po gozdu enih 10
m nato se spet spustimo dol pazljivo po strminini katera ob mokrih
vremenih ni priporočljiva. Lepa ravna je a na dnu smo zelo blizu prepada
ampak desno imamo lep prostor kjer "pristati". nadaljujemo
po stezi na gor, skromna stopnica na gor in kmalu smo na stezi ki
od ploščadi z lipu pri mohovem gradu pelje do kolesarske proge Trst-Herpelje.
4 FM
- Boljunec -> Ricmanje -> Zabrežec -6 km pribl.
Od pokopališča v Boljuncu gremo v smer proti Zabrežcu a blizu ene
mal veče dvonadstropne hiše na naši desni, na križišču krenemo levo
v smer proti Trstu recimo, kamor po par sto metrih pridemo lep del
Brega, med njive vinograde in oljkepo lepih poljskih poteh, s kakim
lepim galopom se podamo v smer proti Ricmanjem kamor prispemo po pribl.
2 km. Ko prispemo v vas, ali gremo za cerkvijo in gor v smer proti
kolesarski progi ali nadaljujemo v smer proti trstu (v vasi prečkamo
tlakovano glavno ulico), se rahlo spustimo do ovinka tik ven iz Ricmanj
kamor srečamo izvirek in klorito. Po ovinku zapustimo cesto in gremo
gor po oski szezici med borovci dokler ne srečamo drugo asfaltirano
cestko a tu obrnemo hitro desno in prispemo na kolesarsko progo prav
na izhod najdaljšega (na naši levi) tunela ki pelje proti Trstu. Mi
pa nadaljujemo po lepi kolesarski progi, čez cesto ki pelje dol v
Ricmanje in kmalu ma podvozu pod cesto Katinara-Boljunec, vedno naprej,
gremo mimo stare postaje Zabrežec-Mocco' in po 300m se pridružimo
s potjo 1-2Proseguiamo in direzione Val Rosandra attraversando prima
la strada che sale da San Giuseppe e poi un sottopassaggio recente
che passa sotto la provinciale Carttinara-Bagnoli. Semre sulla ciclabile.
Passando davanti alla vecchia stazione di Moccò, ancora per
un km si attraversa la strada S.Lorenzo-Moccò e dopo 300m circa
siamo all'incontro con l'itinerario 1-2 skupno po 2,5 km kolesarske
poti.
5 E - Žleb od Sele (Veliki
Vrh) -> Koča Premuda - 800m pribl
Zelo stroga pot, v obh smereh, strma in drsljiva in predvsem naporna
za našega konja. Pri lesenem mostiču za kočo Premuda nadaljujemo po
ztezi levi orografski strani Glinščice. Steza ni slaba razen par metrov
kjer gre mimo prepada. Pot teče delno ob ostankih rimskega vodovoda
in po kakih 300 m od mostička se znajdemo na širšem prostoru v gozdiču.
Na desni, po 20m steze imamo odcep: levo po hudi (za konje) strmini
pot gre proti Botaču ob toku Glinščice, ravno pa pelje navzgor v žleb
proti Seli, Velikemu Vrhu in Malemu Krasu . Najprej je steza zemljanata
s kakim lapornatim kamnom ko pa prispemo pod stene (na drugi strani
katerih je cerkvice M.Božje na Stenah) začne pot postajati gručasta
in vedno bolj strma. V lepem kotičku pod stename (na naši levi) pogosto
srečamo pelzalce ji se vadijo po Zelenem Robu (Spigolo Verde), cim
kakor steza postaja strma tako ogroglo gručevje pusti pot spet zemlji.
Dobro dno kna katero fanj primejo coklji a ampak hudo strmo in to
za 200m približno preden prispemo gor do sedla. Pot, ponovimo, je
samo za konje in konjenike iznad vsakršnega dvoma kar se tiče atletskega
in psihološkega treninga. Bolje če potkovani s krampi. Malo pred sedlom
je levo odcep ki pelje k spomeniku Emiliu Comici do katerega lahko
prispemo po nelahki potki lih za zadoščenje se slikati na tej konjsko
ekstremni točki. Prehod tele varjante navzdol je manj problematična
a seveda samo peš z veliko pozornostjo in samo ob suhem vremenu.
6 D - Steza Hrvati ->
gostilna na Jezeru - 400m pribl
Če iz Hrvatov (od mosta nad kolesarsko progo) hočemo priti hitro do
jezera brez obkrožiti Steno do Drage in potem gor, ali brez asfalta,
v Hrvati po mostu gremo desno po cementirani poti za kakih 500m kjer
srečamo levo golo flišnato področje in hitro levo stezo v gozd ravno
v smer Jezero. Prva polovica steze je lepa, zemlja in listjem ostalo
je v zelo neurejenem žlebu izkopanem od vode kjer konj mora biti zelo
natančno voden posebno ob neaki stopnici previsoki posebno za nizke
konje iin tu bolje se držati desno na zelo oskem prehodu za kake 3
m katerega treba prehoditi odločno prez se ustaviti. Dno tega slabega
dela poti je iz laporja in torej na njemu podkva fanj drži. Tale steza
(če lahko jo takole kličemo) je za konje z močnimi in izurjenimi sklepi.
Iz laporja polagoma začnejo militi apnenčasti kamni in izhod na parkirišče
za gostilno na Jezeru je praktično odtek vode.
7 F - Draga -> Koča
na Kokoši - 4 km pribl.
Od Drage lahko podaljšamo pot do Peska. Od vasce gremo desno sran
od kolesarske poti proti bivši koloniji, pred zadnjo hišo krenemo
kevo po kolovozu in malu potem prečkamo spet kolesarsko ki desno pelje
proti Kozini levo pa z širokim ovinkom se vrne v Drago in nato proti
Trstu. Od tu se pot vzpenja strmo a udobno ki nas pripelje na odprto
prav na vhod v Pesek, prav pri cerkvici. Prečkamo precej oprometeno
(slasti poleti) državno cesto Bazovica-Kozina, grem mimo cerkvice
in nato po širokem makadamu proti desni. na ovinku malo stran od pokopališča
(na naži desnio spodaj) zapustimo tale kolovoz in sledimo ozki stezici
levo do mlake ain tam vzamemo pot spet na levo in navzgor do konca
enega vodnega odtoka-hudournika, tam krenemo spet na stezico proti
levi in prispemo na hlavno gručasto pot ki pride tudi ona gor od cerkvice
na Pesku. Gremo na desno in tu gremo mimo groblje (kjer v bronasti
dobi so zakopavali mrtve), nadaljujemo še kakih parstometrov in prispemo
na mejo in nato k odlično kočo blizi radioamaterskega repetitorja.
Od tu se lahko spustimo v smer Gročana spet na italijansko stran,
najprej po gozdu potem na gmajno od kamor je odcep za stranski mejni
prehod Gročana, nato po cementirani poti do Gročane same in po asfaltu
nazaj proti Pesku.
8 F - Kolesarska pot
-> Botač -> Beka - 3 km pribl.
Nekak km pred Drago proti Trstu se pri koči-bivaka planinskega kluba
CAI odcepi cementirana cestka ki iz Hrvatov pelje dol v Botač. Po
približno km hoje (boje peš četudi je dno dobro za kpita)prispemo
v Botač, majhno naselje z eno družino in eno odlično gostilno, strazeško
za naše izlete, kjer Max in Erika nam bosta postregla fine cmoke z
divjačino. Prečkamo mostič pri hišah in na desno slovensko barvane
zapore na meji krenemo po stezici da desno gor proti Beki po poti
prijatelstva. 300 m bolj strmih nato lepa gozdna pot v pravljični
atmosferi za km pa pol. Pazimo samo na kakem ovinku kjer pot gre mimo
prepada. Izhod iz gozda je skoraj v Beki na lepi travnati poti ob
zadnji hiši na zahodni strani Beke. Od tu gremo isto kakor na poti
št. 1
Zemljevidi:
|
|
- Geodetska uprava Rep. Slovenije 1:25.000 listi
163,164,179,180
- Tabacco editrice - Carta escursionisica Provincia
di Trieste 1:25.000
- Področje je lepo vidljivo na "google
earth"
Prenočišča za konje (box/privez/izpust/hrana):
|
|
Prenočišča/penzijoni/hoteli:
|
|
- 1 Hotel Al Tiglio - Pri Lipi
tel: +39 040.922.01.63 - fax: +39 040.922.11.40
Bazovica
- 2 Agriturismo Horse Farm
Bruno Tonini - +39 040-22.69.01
info@horsefarm.it www.horsefarm.it
Pesek (med Bazovico in Peskom)
- 3 Hotel Pesek
+39 040.22.62.94
www.hotelpesek.it
Pesek
- 4 Locanda da Mario
+39 040.22.81.73
Draga
- 5 Albergo Sonia
+39 040.82.02.29
Domio
- 6 Sobe Korošec
+39 040.22.84.38
Boljunec, 76/A
- 7 Alla Sorgente - Pri Studencu
+39 040.22.81.86
Dolina 40
- 8 Penzijon-Hotel Oasi
+39 040.82.02.29
Via Flavia di Aquilinia 39 - Aquilinia - Muggia
Okrepčevalnice (z možnostjo priveza konj):
|
|
- 1 Koča na Kokoši
+386 (0)5/680.16.41; +386 (0)41.863.986
- 2 Agriturismo Horse Farm
Bruno Tonini - +39 040-22.69.01
info@horsefarm.it www.horsefarm.it
Pesek (med Bazovico in Peskom)
- 3 Locanda da Mario
+39 040.22.81.73
Draga
- 4 Gostilna v Botaču
+39 040.22.70.83
Botač-Botazzo (na dnu Glinščice)
- 5 Kmečka okrepčevalnica "Miro"
Ocizla
- 6 Rifugio (koča) Mario Premuda
+39 040.22.81.47
Gornji Konec-Bagnoli Superiore (Boljunec)
- 7 Pivovarna - Ribogojnica
+39 333.239.98.81
Boljunec-Bagnoli
- 8 Restavracija Grad Socerb
+386 (0)5 65.92.303
gradsocerb@siol.net
Socerb
- 9 Kmetija odprtih vrat Vlado
+386 (0)5 659.23.02
Kastelec (za Socerbom)
- 10 Gostilna Tul
Mačkovlje-Caresana
- 11 J.D. Dolga Krona - Monte d'Oro
Andrej Kosmač - +39 338.884.88.10
info@dolgakrona.com www.dolgakrona.com
Dolina
- 12 počitniška kmetija "Pri Čukovih"
Ivica Mihalič-Slavič +386 (0)4 1504456
Mihele 14 - Kozina
Kmetije reje in obrati ob poti:
|
|
- Kocjančič Rado -- Dolina: vino, olje
- Okrepčevalnica Dolga Krona: vino, olje
- Kmečka okr. Miro - Ocizla: proizvod domače prąutarne
- pri Moreni in Brunotu - Socerb: ovčji sir
- Ribogojnica-pivovarna Boljunec: ribe, domače pivo
- Kmetija Vidali - Bazovica: sir, mlečni izdelki
- +39 040 226713
- Parovel
group - Boljunec: vino, olje
- Sancin
- Dolina: vino, olje
- Čebelarna
Carboni - Gročana: med
Naravne zanimivosti:
|
|
1 Dolina Glinšcice
2 Ocizeljske jame
3 Jama v Boljuncu
Zgodovinsko/kulturne zanimivosti:
|
|
- 1 Grobnica na Kokoši
- 2 Ledenice od Kokoši,Peska do Drage
- 3 Stolp Füfenberg
- 4 Grad Fünfemberg
- 5 Gradišca (V. Gradišce, M.Kras, Elerji...)
- 6 Mohov Grad (Zabrežec-Mocco')
- 7 Rimski vodovod
- 8 Grad Socerb
- 9 Sveta Jama na Socerbu
Koristne povezave:
| |
Koristne datoteke:
|
|
Koristne telefonske št.:
|
|
Zasilne številke v Italiji:
- 118 Rešilec-Splošni klic v sili
- 113 Policija
- 112 Poliija (Carabinieri-Orožniki)
- 115 Gasilci
- 1515 Gozdni požari
Zasilne številke v Sloveniji:
- 112 Rešilec-Gasilci-Splošni klic v sili
- 113 Policija
Veterinarska pomoč:
- Dr. Vet. Paolo Lanzi
+39 335.388.533
Trieste
- Dr. Vet. Mitja Dodič
+386 (0)41.695.583 +386 (0)5/ 689.01.99
Hrpelje,Kozina
* Opis
poti je čisto indikativen in približen in zato zna biti nezadosten pri samostojnemu
potovanju bralca po opisani poti. Zato avtorji odklanjajo
vsakršno odgovornost do poškodb in vseh morebitnih problemov pri uporabi
teh spletnih strani s strani bralca . Izbira da ne objavimo podrobnosti
poti (trase na zemjevidih 1:25.000, trase GPS i.t.d.) izvira iz dejstva
da tele informacije so sad težkega in dolgoletnega dela ljudi ki s to dejavnostjo
živijo kakor vodiči in spremljevalci. Sproti bomo vam podali informacije
kako pridobiti natančno dokumentacijo ali servis vodiča/spremljevalca. |
Pogled iz izvidne točke na Jezeru
Kolesarska pot čez dolino Glinščice - v
enem od tunelov
Iz izvidnice pri Mohovem gradu pogled na
"Gorni Konec"
Slap
Iz Botača gor proti kolesarski progi
Korito "Lopatnik"
Od mohovega gradu pogled v srce Glinščice
|
i
